Solitudes

Solitudes

Avtorja: Andrej Capuder, et al.


Urednik:
Prevod:
Leto izida: 2004
Št. strani: 146 strani
Tip vezave: Mehka vezava
ISBN: 86-7207-161-1
Zbirka: Razprave FF

Redna cena: 18,61 €
Znižana cena: 2,00 €
Prelistaj

Nova, večja in mlajša Evropa, katere rojstvo smo še včeraj praznovali (kako daleč je že to!), se trezni v zgodnjem jutru, ne da bi natančno vedela, kaj ji bo prinesel dan. Negotovost je bistvo prihodnosti, zato tudi temu zborniku ne bo odveč beseda za na pot... Uspeti v intelektualno-duhovni avanturi prepozna(va)nja sebe v lastni preteklosti je stvar jasnega pogleda v sedanjem trenutku, ki pa potrebuje referenčno točko (“korektiv”), preko katere povezuje preteklost s sedanjostjo in našemu gibanju daje osnovno smer. Ohranjanje osebne ali družbene integritete, celostnosti, je v tem, da je začetek (oziroma njegovo bistvo) še vedno prisoten v koncu… Samota tudi danes ni v modi, razumniki samotarji veljajo za malce trčene, kakor je svoje čase veljal sveti Ambrož, ki je bral potiho, kot danes beremo (če beremo) skoraj vsi… Naš čas, ki rad razstavlja vse, od igrače do človeškega telesa, je namreč naklonjen skupinskemu delu (teamwork), pri katerem vsak član skupine izpolnjuje natančno opredeljeno funkcijo, ne da bi si postavljal vprašanja o tem, kako – in če – se rezultati njegovih prizadevanj vključujejo v celotno človeško izkušnjo. Takšen funkcionalizem, ki je primerljiv do popolnosti naučeni vlogi in ima kakršnakoli dodatna vprašanja za redundantna, prevzema mesto celostne izkušnje (za) tistega, ki funkcijo opravlja. Ta pohabljena izkušnja, značilna za svet, v katerem živimo, določa pravila igre na račun kateregakoli drugega splošno priznanega in sprejetega kriterija, ki bi lahko zaobjel skrivnostno resničnost onkraj omejenosti fragmenta, katerikoli stopnji ta fragment že pripada. V svetu, kjer so ljudje zgolj recipročne funkcije, je drugi – soprog(a), otrok, tovariš pri delu – , ki je sam redukcija na fragment in obravnavan kakor objekt, ne kakor človek, zgolj trompe-l’oil med posameznikom in njegovo končnostjo… Imejte, kakor da ne bi imeli, bodite na tem svetu, kakor da niste od tega sveta, pravi Pavel; in Montaigneva skrita kamrica (ne "kamera") je poskus ("essai") podobnega odmika, četudi morda, vsaj na prvi pogled, z drugačnim ciljem. Samota se izraža na mnogo načinov, zato je tudi marsikatera La Rochefoucauldova ugotovitev pravo odkritje... Vsi ti značilni, malce patološki avtorji, ki so na poti od istega v isto kakor neponovljive snežinke med nebom in zemljo, bi se verjetno strinjali, da je samota moralna nuja, toda vsak bi jo interpretiral na svojski način. In strinjali bi se, da v odmik in samoto vodi postavljanje vprašanj, s katerimi posameznik izstopi iz množice in se poda na pot iskanja, ki ga bo, če si je dovolj zvest, pripeljal(o) do cilja in konca (v francoščini ena beseda, "fin"). "Kar je odveč, je zelo potrebno", pravi Voltaire v pesmi Le Mondain, ki je danes verjetno ne bi več napisal. To pa nikakor ne velja za navedeni verz. Vsa vprašanja, zastavljena v pričujoči knjigi – kako odvečna! – so še kako potrebna. Seveda ne za kakšnega primata, v primerjavi s katerim ima človek vendarle dvomljivo prednost, da je lahko primat po lastni izbiri. Toda že malce bolj žalostna opica, ki sedi stran od tropa in gleda v daljavo – kajti to se dogaja – , v zasnovi predstavlja nasprotno izbiro. Težko je biti človek. Za to si je treba postavljati vprašanja brez odgovora, porajajoča se med samotnim romanjem proti nikdar jasno znanemu cilju, ki pa se vendarle prepoznajo, ko bi najmanj pričakovali, v odmevih istih vprašanj, ki jih glasovi drugih romarskih duš šepetajo vsak na lastni poti. Maeterlinckovi Slepci morda predstavljajo kulturo, ki si na koncu neha postavljati vprašanja brez odgovorov. Prisluhniti tihim odmevom šepetanja in tišine, ki prežemata vesolje, tega se je potrebno naučiti, kakor se je, na primer, treba naučiti, da se je – in kako se je – dogodil veliki pok. Naučiti se je treba samote. Nato se vprašanja brez odgovora postavijo sama in pustijo neizbrisna znamenja v zaceljeni duši, znamenja človeškosti, človeške identitete, ki bodo slednjo posredovala iz roda v rod do trenutka, ko bo čas izginil skupaj s človekom. Ta knjiga, dragi bralec, te vabi, da prisluhneš odmevom samote, ki so v njej ujeti, kakor tudi, ko boš knjigo zaprl, odmevom tišine, ki bo sledila. In ne pozabi – vzgoja, ki ne priznava tišine, samote in vprašanj brez odgovora, je že v začetku zgrešila svoj cilj. Knjiga je namenjena vsem, ki znajo francosko, obširen povzetek pa vsem, ki znajo slovensko.